Življenje na travnikih, poljih, vrtovih, gozdovih je po dolgi suši oživelo. Živali v svojih habitatih povržejo svoje mladičke ali pa se pripravljajo nanje. Mnogim med njimi smo z gradnjo cest, visokih pločnikov, kamnitih ograj in naselij zmanjšali prostor, kjer domujejo. Krčimo gozdove, travnike, izsušujemo tako dragocena mokrišča – zbiralnike vode. Zaradi razmnoževanja ali iskanja hrane so živali prisiljene prečkati ceste. To velja zlasti za dvoživke, ki se na svoje starodavne razmnoževalne poti podajajo instinktivno. Razdalja in omejitve hitrosti varujejo voznike, pešce, kolesarje in živali. Četudi je omejitev hitrosti na cestah 40 ali celo 30, jo žal upoštevajo le redki vozniki. Če smo pozorni, če je naš pogled na cestišču, lahko žival pravočasno opazimo, prižgemo štiri smernike ter varno ustavimo.

Žabice se bodo vse poletje vračale v svoja domovanja, prečkale bodo ceste. Če bomo spoštljivi, se bomo potrudili in jim omogočili življenje. Žabam ustavimo, lahko jih prenesemo v smeri njihovega potovanja. Tudi krastače so ogrožene, kljub temu, da so zakonsko zaščitene in naj bi bile varovane. Domujejo na vrtovih in v gozdu, kjer jedo mrčes in polže. Velike so za človeško dlan, so opazne, ne vozimo čez njih. Nekatere žabe ostanejo hudo ranjene, a žive. Umirajo lahko več dni. Ne povzročimo živalim takega trpljenja.

Ježki bodo iskali hrano in vodo. Z redno pripravo nekaj malega kvalitetne mačje hrane in vode v nizkih posodah jih lahko povabimo na svoj vrt. Če jim bomo pripravili hiške s senom, bodo po svoji večerji nekaj ur počivali, konec noči pa odšli v svoja bivališča  pod skladovnice drv, v dračje, med listje. Če vidimo ježka podnevi, je v stiski. Poškodovane živali lahko odpeljemo na Kliniko za ptice, sesalce in plazilce v Murgle (01 477 9248 do 15h).

Srne, jazbeci, zajci, medvedi so prav tako dragoceni dar naše narave. Vsako bitje ima pomembno vlogo v prehranjevalni verigi in v naravnem ravnovesju. Mnogim zaradi spremembe podnebja zaradi ogrevanja zemlje primanjkuje vode.

Bodimo na cesti strpni. Vozimo počasi in opazujemo cestišče. Naj nas vodi empatija do živih bitij. Sami ne bomo obstali. Mreža življenja je tako močna kot je močan njen najšibkejši člen. Kot najbolj razvita vrsta zavestno ali nezavedno uničujemo premnoga življenjska okolja s prebivalci, ki so bili na planetu mnogo pred nami. Naj se ta nespoštljiv odnos do živali spremeni. Začnimo pri sebi.

Mojca Furlan

FOTO: Peter Košenina

Dostopnost