V zadnjih letih divje živali izumirajo pred našimi očmi. Izgubili smo že več kot 60% živali. Tudi prikupnim ježkom, ki izvirajo še iz časa zatona dinozavrov, grozi izumrtje zaradi izgube naravnega okolja in posledic globalnega segrevanja. Za ježe so mile zime lahko usodne, saj zanje prebujanje iz zimskega spanja (hibernacije) pomeni preveliko porabo energije, ki zanje lahko pomeni smrt. Bivališča jim krčimo zaradi urbanizacije, gradnje naselij, cest, tlakovanih domačih dvorišč. Veliko živali življenje konča pod kolesi avtomobilov. Zaradi suše in uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu ali na vrtovih nimajo dovolj hrane.
Pred nami je le še nekaj malega časa, ko ježkom lahko pomagamo preživeti zimo. Najbolj ogroženi so mali ježki. Porediti se morajo vsaj do 700 gramov. Večji morajo biti od roke odraslega človeka. Od 1. oktobra dalje je male ježke dovoljeno odloviti in jih odpeljati v Zavetišče za divje živali v Muti. Ob navodilih strokovnjakov jih lahko prezimimo tudi doma. Spomladi, ko se bo ozračje ogrelo na več kot 10 stopinj Celzija, jih spustimo nazaj v naravno okolje.
Ježke na svoj vrt povabimo tako, da jim ob mraku nastavimo svežo vodo in hrano. Priskrbimo hrano za ježke (konzervice), mokro mačjo hrano in brikete za mladiče, suho sadje, mehko in sladko koščičasto sadje, brusnice, zdrobljene oreščke, mokarje, trdo kuhani jajček (rumenjak). Mleko lahko povzroči smrt.
Če vidimo ježa podnevi, je verjetno zelo lačen, bolan ali ranjen. V škatlo napravimo luknje za zrak, spodnji del pokrijemo z brisačo, nastavimo več manjših kosov krpic, da se bo pokril. Nežno ga primemo s tkanino in ga odpeljemo v veterinarsko ambulanto v Murgle. Če ježa vidimo pozimi, išče hrano. Tudi če je negiben, otrpel, je lahko še živ. Lahko mu rešimo življenje. Navodila bomo dobili v Ambulanti za ptice, kunce, glodavce in plazilce v Ljubljani na tel. št. 01 477 92 51 do 15. ure ali v Zavetišču za divje živali na Muti.
Ježem pomagamo tako, da na vrtu nasadimo čim več zelenja in grmovja, da pustimo otočke nepokošene trave. K ribnikom, bazenom, zbiralcem za vodo nastavimo deske, da lahko splezajo ven, sicer se utopijo. Ko trosimo kompost ali kosimo, vedno preverimo, če kje spi ježek (in druge živali), da ga ne poškodujemo, Pazljivo tudi ob kurjenju vej in kresov, da ježa ne zakurimo.
Za zimo lahko naredimo lesen izoliran zabojnik, ga prekrijemo s polivinilom, nato še z listjem, slamo in vejami. Vanj namestimo stare bombažne in volnene krpe. Tervola ne uporabljamo. Ne pozabimo na odprtine za zračenje.
Če je verjeti mislecu Mahatmi Gandhiju, se veličina in dostojanstvo ljudi vidi po njihovem odnosu do živali. Mislim, da je res tako.
Več o živalih in okolju lahko preberemo v naravoslovni reviji Moj planet, v oktobrski tudi o ježkih.
Mojca Furlan
Foto: Peter Košenina
