Je smotrna uporaba, je pretirana uporaba in je odvisnost. “V zadnjem času so nekemične odvisnosti v velikem porastu, največ pa je zasvojenih z internetom in s spletnim pokrom. Poleg tega opažamo nepravilno uporabo facebooka, ki ima lahko težke posledice,” ugotavlja Miha Kramli, ki v novogoriškem zdravstvenem domu vodi ambulanto za odvisnike ter delavnice o nevarnosti novih tehnologij med slovenskimi učenci in dijaki.
Ker otroci dobijo prvi računalnik, prvi mobilni telefon in prvo video igro doma, je pomembno, da se doma naučijo tudi dela z novimi tehnologijami in odnosa do njih. Tu pa nastopijo težave staršev, ki niso vedno kos vsem nalogam.
Za mnoge je prepoznavanje nevarnosti v novih tehnologijah težavno zaradi njihove vsesplošne prisotnosti in uporabnosti. Kramli opozarja, da starši otrokovo obvladanje računalnika in interneta pogosto zamenjajo z napredovanjem njegove osebnosti. “Kot oseba je takšen otrok lahko zelo živ. Kot osebnost pa je povsem nerazvit, ne zna več vzpostavljati osebnega stika ali na primer človeku iz oči razbrati, kaj občuti.
Delo ni še nikogar zasvojilo
Ajda Petek, sodelavka Centra za varnejši internet SAFE-SI, poudarja, da je kot orodje za delo ali učenje tehnologija danes res neizbežna in tudi zelo koristna. Področje, kjer je potrebno paziti, pa je zabava ali prosti čas. “Tukaj je past zasvojenosti. Ko začne posameznik opuščati druge obveznosti, odnose in aktivnosti, da bi več časa preživeli na internetu, mobilnem telefonu ali z video igrami.”
“Delo na računalniku ni še nikogar zasvojilo,” se strinja tudi Kramli, področje zabave pa, poudarja, je treba primerno omejiti. Na pol ure dnevno za osnovnošolce in eno uro za starejše otroke. “Danes pa se pogosto dogaja, da je otrok tri ure na računalniku, dve uri pred televizijo, eno uro na mobilnem telefonu in še eno uro na igralni konzoli; šest, sedem, osem ur na dan počne eno samo dejavnost in tako se tudi začne proces zasvojenosti,” opozarja. Računalnik naj bo pri hiši le kot delovni pripomoček in ne sredstvo za zabavo, ne sodi v otroško sobo, prav tako kot tudi ne televizija, mobilni telefon in ostala tehnologija.
“Še kako pomembno pa je dajati tudi dober zgled z lastnim odnosom do tehnologij in njihovo uporabo. Otroci kot gobe vpijajo vzorce navad, ki jih vidijo pri starših!” dodaja Petkova. Tako kot za resnično bi morala vzgoja potekati tudi za virtualno življenje, je prepričana. “Internet ni otroško igrišče. Pa tudi na igrišču budno oko starša ne sme biti daleč. Na internetu otroci zlahka pridejo v stik tudi z vsebinami in osebami, ki zanje niso primerne,” poudarja Petkova in priporoča, naj imajo starši pri mlajših otrocih popoln nadzor nad uporabo novih tehnologij, z malo starejšimi pa naj se o njihovi uporabi odgovorno pogovorijo.
Med veliko in preveč ni jasne meje
Odvisnost od novih tehnologij nastopi po več letih pretirane in nepravilne uporabe, zato trenutek, ko prestopimo mejo, ni nikoli jasen. Razvija se enako kot kemična odvisnost in ima tudi enake posledice. Enaki so tudi zunanji znaki, sprememba vedenja in določene fizične težave: od razdražljivosti in zapiranja v lastni svet do abstinenčne krize in telesnih deformacij, na primer “SMS palca”. “Pri obeh tipih odvisnosti gre za beg iz realnosti, odvisnik začne zanemarjati svoje dolžnosti in opušča stvari, ki jih je prej rad počel,” dodaja Petkova.
Meni tudi, da je lahko zasvojenost s tehnologijo in internetom po eni strani še bolj nevarna kot kakšna kemična zasvojenost. “Ker sta tehnologija in internet vseprisotna in ker od ozdravljenega odvisnika ne moremo pričakovati abstinence, saj tehnologijo potrebuje v vsakodnevnem življenju, za šolo in kasneje za službo. Danes prek novih tehnologij poteka ogromno druženja, informiranja, učenja in zabave, zato jih je izjemno težko popolnoma izključiti iz življenja.”
Življenje brez novih tehnologij ni mogoče, zato je treba nevarnosti poznati toliko bolje, ugotavlja Kramli in dodaja: “Tudi cesta je smrtno nevarna, pa svojemu otroku ne bom prepovedal, da gre na cesto, temveč ga bom naučil, kako naj se tam obnaša.”
Đulijana Juričič, vodja projekta
